Ali niobium reagira z vodo?

"Najboljši" material za lon je odvisen od predvidene uporabe, zlastiTemperatura​, ​Kemično okoljeInVrsta materiala, ki se stopi ali predela​. Skupne možnosti vključujejo:

•

​Grafit: Idealno za nizko - do srednjega - temperaturne aplikacije (do ~ 1,600 stopinj), kot so taljenje aluminija, bakra ali cinka. Je poceni in dobro vodi toploto, vendar oksidira v zraku pri visokih temperaturah.

•

​Keramika (npr. Alumina, cirkonija): Primerno za visoke - temperaturne procese (do ~ 2000 stopinj) in jedko taline (npr. Staljeno jeklo, steklo). Upirajo se oksidacijo in kemičnim napadom, vendar so krhki.

•

​Platinum - skupinske kovine (PGMS: Platinum, iridium, paladij): Uporablja se za Ultra - visoka - čistost ali reaktivne taline (npr. Zlate, platina ali polprevodniški materiali) zaradi njihove inertnosti. So drage, a zelo trpežne.

•

​Ognjevzdržne kovine (npr. Volfram, molibden): Za ekstremne temperature (do ~ 3000 stopinj) v vakuumskih ali inertnih atmosferi, čeprav so drage in so nagnjene k oksidaciji v zraku.

Nobeno gradivo ni splošno "najboljše"; Izbirna uravnoteženost stroškov, temperature in kemične združljivosti.

1.

​Superprevodni magneti: Niobium - titanium (nbti) in niobium - tin (nb₃sn) zlitine so kritične za visoke - poljske superprevodnike v MRI strojih, pospeševalniki delcev (npr. CERN -ov veliki hadronski reaktorji) in fuzijske reaktorje. Ko se ohladi na kriogene temperature (~ 4–10 K), izvajajo elektriko z ničelnim uporom.

2.

​Krepitev zlitine: Dodano jeklom (npr. Nerjaveče jeklo, orodno jeklo), da se izboljša struktura zrn in tvori stabilne karbide/nitride (npr. NBC), povečana trdnost, žilavost in visoka - temperaturna zmogljivost. To je ključnega pomena za cevovode, vesoljske sestavne dele in industrijske stroje.

3.

​Elektronika (kondenzatorji): Niobium elektrolitski kondenzatorji se uporabljajo v elektroniki (npr. Pametni telefoni, prenosni računalniki) za njihovo stabilnost, dolgo življenjsko dobo in kompaktno velikost. Aluminijaste kondenzatorje prekašajo v visoki - temperaturi ali visoki - aplikacijah za zanesljivost.

Sprememba imena je odražala mednarodno znanstveno standardizacijo. Element je bil neodvisno odkrit v začetku 19. stoletja:

•

Britanski kemik Charles Hatchett ga je leta 1801 po Columbiji poimenoval "Columbium" (CB), zgodovinsko ime za Ameriko, kjer so našli rudo.

•

Nemški kemik Heinrich Rose Re - ga je identificiral leta 1844 in ga preimenoval v "Niobium" (NB), po Niobe, figura v grški mitologiji (da bi se izognila zmedi s Tantalumom, še eno redko kovino).

Desetletja je "Columbium" v ZDA ostal pogost, "Niobium" pa je bil uporabljen po vsem svetu. Leta 1950 je Mednarodna unija čiste in uporabne kemije (IUPAC) uradno sprejela "Niobium" kot standardno ime, ameriška znanstvena skupnost pa je postopoma prehajala na ta izraz.

V normalnih pogojih (sobna temperatura, nevtralni pH),Niobium ne reagira z vodo​. Tako kot druge ognjevzdržne kovine (npr. Titan, volfram) tudi niobium tvori tanko, zaščitno oksidno plast (predvsem NB₂O₅) na svoji površini, ko je izpostavljen zraku ali vodi. Ta plast je kemično inertna in preprečuje nadaljnjo reakcijo z vodo, tudi pri vreliščih.

Vendar pa se v zelo kislem ali alkalnem okolju (npr. Koncentrirana klorovodikova kislina ali natrijev hidroksid) oksidni sloj lahko raztopi, kar omogoča, da se Niobium počasi reagira. Toda v značilnih pogojih (npr. Voda iz pipe, dež) ostaja niobium stabilen.